Včasih se mi ob prebiranju raznih nasvetov o zdravi prehrani, kulinaričnih prispevkov, receptov, superživilih in še čem zazdi, da je tale naš svet kar malo ponorel. Iz zdrave prehrane, ki je še v času naših babic veljala za nekaj vsakodnevnega in samoumevnega smo ustvarili jedrsko fiziko, ki je domnevno nihče več ne razume najbolje, razen tistih nekaj nutricistov in prehrambenih strokovnjakov, ki lahko svoje znanje dokažejo z diplomo. Pa je zdrava prehrana in zdravo prehranjevanje res postala taka znanost? Je res treba po nasvet k raznim strokovnjakom, da bomo vedeli, kaj dati na svoje krožnike? Je jesti zdravo danes postal luksuz, umetnost ali morda prodajna niša?
Jesti z glavo
Najprej in najbolj pomembno pri ugotovitvah o zdravi prehrani je vklopiti svoj zdrav razum. Pogosto se namreč zgodi, da lahko v kakšnem prispevku o hrani zasledimo prav neverjetne napotke o tem, kaj naj bi bilo zdravo. Nekateri nasveti so naravnost skregani z zdravim razumom. V osnovi je zato potrebno tudi jesti z glavo. To pomeni, da jemo tisto, kar nam ponuja zemlja – bližje nam, kot je pridelano, bolje je. Jasno je, da se je nezdravo prehranjevati s predelanimi sladkorji in ostalimi živili iz polic trgovin, ki jih doma samo pogrejemo, ocvremo ali pokuhamo. Tega naše babice niso poznale in predelana živila so eden izmed najbolj škodljivih vidikov današnje vsakodnevne prehrane. Ogibanje prekomernim sladkorjem, tudi v sladkih pijačah, je prav tako nekaj, kar bi morali učiti že naše najmlajše, saj sladkorja včasih v tolikšni meri in v takih oblikah sploh niso uporabljali. Jesti torej z glavo, pomeni jesti tako, da si hrano pripravimo sami, da vemo, kaj pojemo in da v ničemer ne pretiravamo. Izgovor, da nimamo časa za kuho, ni ravno dober – namesto čipsa ali toplega sendviča namreč lahko olupimo jabolko ali si narežemo korenček.
Jesti zmerno
Zmernost je drug velik problem, ko je govora o tem, kaj pomeni jesti zdravo. Ljudje, ki imajo dovolj hrane, se pogosto prenajedajo. To pomeni, da se ne najedo samo do sitega, ampak še krepko čez. V osnovi je najboljši recept za zmernost ta, da se nikoli ne najemo povsem do sitega, ampak nekje do ¾ – ko bo naš želodec možganom uspel sporočiti, koliko smo pojedli, bomo namreč začutili, da smo v resnici ravno prav siti. Prenajedanje torej odpade.
Jesti lokalno
Če pridelujemo sami, je to najbolje, če tega ne znano, ne zmoremo ali pa preprosto nimamo prilike, je najbolje kupovati lokalno. Vsakdo najbrž pozna kakšnega kmeta ali pridelovalca hrane, ki je lokalno blizu in pri katerem lahko kupimo tako svežo hrano za sproti, kakor tudi hrano za ozimnico. S tem seveda nočem reči, da je kaj narobe s hrano, ki jo lahko kupimo v trgovinah, je pa res, da je lokalno pridelana hrana bolj bogata z vitamini in drugimi hranljivimi snovmi. Zakaj torej svojemu telesu ne bi privoščili najboljše, če imamo za to seveda možnost. Žal je lokalno pridelana hrana pogosto, povsem paradoksno, dražja od hrane, ki jo uvozijo iz drugega konca sveta, zato si marsikdo zdravih lokalnih pridelkov ne more privoščiti.
Jesti sezonsko
Marsikomu ta koncept prehranjevanja ni najbolj všeč, je pa v resnici najbolj zdrav. Aprila jesti šparglje, poleti paradižnik, pozimi kislo zelje, itd. Ljudje včasih niso poznali zamrzovalnih skrinj in nulte cone na hladilnikih, zato so jedli iz rok v usta – tako v pomenu revščine, kakor tudi v pomeni sprotnega uživanja hrane. Iz polja so tako pobirali in sproti jedli, danes pa nam je dolgočasno, če bi več dni zapored jedli hrano, pripravljeno iz istih živil. V resnici je na voljo toliko receptov, da lahko isto živilo zares pripravimo na najbolj raznolike načine in tako v polnosti izkoristimo sezonsko zelenjavo.